Rojstvo družine oziroma ” rojstvo polja medsebojne relacije”
Ko govorimo o rojstvu relacijskega polja družine, se nanašamo predvsem na relacijo medsebojnih odnosov, ki se ustvarjajo, vezi, ki se tkejo med vsemi člani družine in vsak član ima tu svojo mesto in svojo vlogo. Posebno vlogo v relaciji oče – mama – novorojenček ima mama s katero je otrok že do časa rojstva zgradil posebno vez.
Po rojstvu nastopi ponovni čas povezovanja tudi izven maminega trebuščka, čas spoznavanja z otrokom, njegovimi izražanji in potrebami in to, je proces, kjer pridemo v stik z našimi notranjimi čustvi, saj situacije, ko nečesa ne razumemo ali ne zmoremo, ob morebitnem hkratnem pomanjkanju spanja, lahko aktivirajo delčke naše osebnosti, ki rabijo našo pozornost.
Sobivanje z otrokom, ki svoje izražanje na začetku življenja večinoma izraža skozi jok, grimase in gibe, lahko na trenutke v nas vzbudi zaščitne mehanizme, kateri nas želijo peljati proč od doživljanja trenutne situacije z namenom, da bi “rešili” situacijo.
Če vzamemo za primer dlje trajajoči jok otroka. Mama ponavadi zmore “držati prostor” za jok, a če se ta kmalu ne poleže, se lahko slej, ko prej v mami prebudi občutek, ki jo pelje izven njenega tolerančnega okvirja ali se zgodi trenutek, ko ni podprta, slišana njena potreba, kar spet ustvari neke vrste aktivacijo. Govorimo o celi paleti občutij katera težko doživljamo kadar smo v neki bolj “zahtevni” situaciji in hkrati naši zmožnosti sprejemanja doživljanja znotraj nas.
In če je to vsakodnevni dogodek in morda zaradi tega cela družina tudi manj spi, kar lahko mama doživlja kot krivico saj je posledično tudi bolj utrujena, kar še dodatno oteži situacijo. Ustvari se začaran krog iz katerega je včasih težko izstopiti. Verjetno smo vse mame že bile nekje na tem mestu z svojimi specifičnimi doživljanji. Če v tej zgodbi tudi oče doživlja podobno ali povsem svojo situacijo je dogodek lahko zelo stresen in vsaka družina si najde svoje »strategije« kako priti iz te situacije.
Vse emotivne odzive mame zaznava otrok skozi neverbalno komunikacijo. Četudi mama teh občutij jasno ne pokaže in je na njenem obrazu prijeten nasmeh, otrok to vsebino začuti in ne zmore preiti v normotono stanje saj kot prvo niso zagotovljeni pogoji za koregulacijo in če govorimo o dojenčku se ti še niti niso zmožni koregulirati in so odvisni od regulacije mame. Otroci se namreč vedno ponastavljajo po mami, če je mama v zreguliranem stanju to omogoča pogoje, da otrok varno izraža svoja občutja.
Vsa ta zbujena občutja izven našega tolerančnega okna so tam, ker smo se starši v preteklosti v določeni situaciji znašli v enem prevelikem stimulusu, in se je formiral odziv, kateri sedaj rabi našo pozornost, saj se vklopi vsakič ko smo v stiku z enako vsebino.
A ti trenutki ne glede na to kako so težki, so lahko veliko darilo za osebno rast, da presežemo, se osvobodimo svojih omejujočih prepričanj preteklosti in zaživimo bolj svobodno.
Vsi smo ranjeni eni bolj drugi manj in vsi v medsebojnih odnosih delujemo v skadu z vsebino, ki jo nosimo v sebi. A ko ta posega v naše življenje na način, da nas omeji, ko v vsakodnevnih dogodkih delujemo večinoma iz stališča lažnega jaza, je smiselno to nasloviti. Kraniosakralna obravnava je v teh primerih zelo učinkovita modaliteta. Omogoča, da se ustvarijo pogoji kjer se klient lahko spozna z svojim omejujočim prepričanjem in si dovoli ustvariti novo povezavo, nov odziv, novo resurso, ki se zgradi na globji povezavi uma ter telesnega občutja – resurse. Na ta način (in seveda z nekaj pripravljenosti za nadaljno delo) v enaki situaciji sedaj lahko delujemo drugače in posledično je tudi doživljanje situacije drugačno, lažje.
Otrokove potrebe verjetno nikoli ne bodo v celoti zadovoljene, a če skušamo poskrbeti za »svoj del pogače« na način, da se otresemo omejujočih prepričanj in odzivov, trenutkov, ko naše potrebe niso bile videne in slišane. S tem sebi in novemu članu družine omogočamo mnogo bolj svobodno življenje in lažje izražanje, lažje pa se tudi spoznavamo z njim / njo ter jo vidimo kot to kar v resnici je. Nikoli namreč ne bomo mogli vedno potolažiti otrokovega joka, nekateri joki tudi niso tam zato, da se potolažijo ampak so del otrokove telesne govorice, ki govori svojo zgodbo in takrat straš potrebuje zgraditi kapaciteto, da lahko s sočutjem tej zgodbi da prostor da se »izpoje« brez, da bi jo skušal ustaviti, utišati na vsak način ali, da se ob njej celo disociira ali celo zamrzne. Da je zgolj tam za otroka, sočuten in prisoten. To je tisto kar formira »zdrave« odnose in »zdrav« razvoj sebstva in v resnici je to največje darilo, ki ga lahko damo otroku ter sebi ker tako vemo, da se lahko v težkih situacijah katerih je skozi odraščanje in razvoj otroka mnogo, zanesemo nase, na svoje resurse in vemo, da bomo ne glede na to kako zahtevna bo situacija, zmogli peljati družino naprej v zdravem in avtentičnem odnosu.
Kako vemo, da smo se znašli izven tolerančnega okvirja?
- Kadar se med pogovorom ob določenem stimulusu prekomerno razburimo in v nas besnijo občutja in jih ne zmoremo obvladovati.
- Kadar ne zmoremo slediti debati, sestanku, pouku ali joku otroka in nas “odnese” stran – se disociiramo
- Kadar bi želeli povedati nekaj kar nas močno bremeni, a ne zmoremo izustiti niti besede – “zamrznemo”
- Kadar ne zmoremo več spremjati otrokovega izražanja, ko si je potrebno recimo umiti zobke in se otrok upre, in se odzovemo prekomerno z besom, jezo, kričanjem ali podobno ali celo z fizično silo
- Izven tolerančnega okvirja pomeni katerakoli situacija, ki naše doživljanje postavi na potenco katero ne zmoremo obvladovati, ne zmoremo preiti v normotono stanje in se oklepamo tega, kar je v preteklosti delovalo kljub temu, da lahko zavestno vemo, da je to napačen nalin (se deremo, kričimo na nkoga užalimo nekoga…)
