V KSR delujemo na nivoju celotnega živčnega sistema, eden pomembnejših delov med obravnavo pa je delovanje na nivoju avtonomnega živčnega sistema. To je sistem, ki ni pod vplivom naše volje in tvori ključno vlogo pri stresnem odzivu kadar smo ali se počutimo v nevarnosti.
Živčni sistem (ŽS) nam omogoča odzive na zunanjo ter notranjo okolico ter interakcijo z drugimi živimi bitji. Možgani so povezani z preostalim delom telesa preko živčnega sistema. ŽS je odgovoren za korelacijo in povezovanje različnih telesnih procesov, ki povzročajo reakcije, prilagoditve in odzive na trenutno okolje v katerem se nahajamo.
ŽS je razdeljen na dva dela, na centralni živčni sistem (CŽS) in periferni živčni sistem (PŽS). Centralni živčni sistem (CŽS) je del živčnega sistema, ki ga sestavljajo predvsem možgani in hrbtenjača, PŽS pa predstavlja vse ostalo, sestavljajo ga živci, ki izhajajo iz možganov in hrbtenjače. Ti živci nato tvorijo komunikacijsko mrežo med CŽS in preostalimi deli telesa.
Informacije prihajajood znotraj navzven in od zunaj navznoter torej iz zunanjih in notranjih stimulusov, ti se procesirajo v možganih in odziv na te informacije se nato distribuira po celotnem telesu. Tako imamo SENZORIČNO ali AFERENTNO POT – to je polovica katera gre od senzoričnega imputa do možganov (CŽS) in EFERENTNO ali MOTORIČNO POT – katera gre od možganov (CŽS) ven do česarkoli možgani rabijo nadzorovat.
Periferni živčni sistem razdelimo na SOMATSKI Ž.S., ki je prostovoljen torej pod vplivom naše volje. To so vsi živci, ki oživčujejo naše mišice kateri premikajo naše telo.
Drugi del predstavlja AVTONOMNI Ž.S., kateri deluje samodejno, brez našega zavestnega nadzora. Oddaja informacije organom in žlezam. Odgovoren je za notranje delovanje telesa – krvni obtok, dihanje, prebavo in druge nezavedne funkcije telesa. Zelo dovzeten je za fizične, mentalne in emocionalne strese, ki jih doživljamo vsakodnevno. Razdeljen je na dva dela in pomaga regulirati vse fiziološke procese homeostaze. Ponovno je to dvosmerni tok informacij. ki prihajajo v telo, se procesirajo in potem gredo nazaj.
AVTONOMNI Ž.S. je razdeljen na SIMPATIČNI in PARASIMPATIČNI Ž.S. Naloga simpatičnega dela je mobilizacija energije za akcijo, vklopi se, ko hitro hodimo, tečemo, kolesarimo ali podobno ali, ko sistem zazna nek stimulus kot nevarnost, grožnjo. Naloga parasimpatičnega dela je počitek in regeneracija sistema oziroma v primeru, ko telo zazna nek stimulus kot grožnjo, nevarnost, je odziv zamrznitev, disociacija.
Glede na to, kateri del je v tistem trenutku prevladujoč, bo odvisno, kako se bomo odzvali na stimulus, ki ga živčevje tretira kot »grožnja«. Simpatični živčni sistem sproži odziv boj ali beg, medtem ko parasimpatični del stimulira odziv zamrznitve. Temu odgovoru pravimo STRESNI ODZIV in se je razvijal evolucijsko z napredovanjem vrst.
Nedavno pa je dr. Stephen Pordges dodal še tretji sistem in sicer SOCIALNI ŽIVČNI SISTEM kateri temelji na povezovanju.
SOCIALNI ŽIVČNI SISTEM je “najnovejši napredek evolucije”.
Predstavlja tretji avtonomni odziv in to je POVEZOVANJE. Odziv prihaja iz ventralnega dela živca vagus in je omejen samo na sesalce, torej tudi človeka. Dr. Stephen Pordges je znotraj polivagalne teorije opredelil sistem socialne angažiranosti, ki velja za najmlajši del avtonomnega živčevja pri sesalcih in omogoča neverbalne interakcije s katerimi se uglasimo z drugimi, uskladimo bitje srca in dihanje, pomiri naše notranje telesno doživljanje, podpira zdravje, osebno rast in obnovitev ravnovesja v telesu.
Socialna angažiranost omogoča vokalizacijo, poslušanje intonacije glasu in prepoznavanje obrazne mimike. Ventralni vagus je vklopljen, ko se počutimo varni, ko smo v varnem ambientu. V skupini (čredi) sesalcev, ljudi tako lahko preko KOREGULACIJE avtomatsko izvemo eden od drugega odziv kako se drugi počuti – zaznavamo obrazno mimiko, občutimo počasnjše bitje srca, ko smo ob osebi ob kateri se počutimo varni, glas te osebe nas pomirja in podobno. V primeru nevarnosti je to prva obrambna linija, ki nam je na voljo – ozremo se okoli in poiščemo nekoga ob katerem se počutimo varni, tako se sesalci, ljudje »povezujemo« med sabo.
Otrok ali odrasel ne bo šel v družbo, kjer se ne čuti sprejetega. Enako se ta veja vklopi najprej ob stimulusu nevarnosti, ko v čredi slonov ob zaznavanju nevarnosti vsa čreda pride in se zbere okoli mladička, dokler nevarnost ne mine, da nevarnost ne more do njega, da je mladiček varen. Enako storimo mi preko povezovanja smo močnejši in imamo večje možnosti za preživetje v stresnih okoliščinah.
Koregulacija na KSR obravnavi pomeni, da se lahko ž.s. ponastavi na bolj “varen”, reguliran del ž.s. – ventralnega vagusa, ob trenutkih, ko se pojavi nek stimulus, neka neprijetnost, nekaj zadržanega v sistemu. To je lahko med samim procesom obravnave ali na začetku, ko se obravnva začne in je klient pod vplivom vseh dnevnih obveznosti, pritiski, morda vplivi nekega dogodka itd.
Spremembe v telesu se zgodijo zelo hitro, ko se aktivira simpatični živčni sistem. Vse dokler možgani ne zaznajo, da je »grožnja« minila, nadaljujejo s svojim delom s sproščanjem kortizola in adrenalina – hormona, ki ohranjata telo v stanju visoke pripravljenosti, tako da je pripravljeno na intenzivno telesno aktivnost. Ko nevarnost mine, se stresni hormoni zmanjšajo, parasimpatični živčni sistem pa se vključi in upočasni odziv na stres. Naš parasimpatik sprošča hormone, ki sproščajo um in telo, hkrati pa zavirajo ali upočasnjujejo številne visokoenergijske funkcije telesa.
Živec vagus je eden ključnih delov parasimpatičnega živčnega sistema.
Ko smo pod stresom imamo hiarhijo odziva od najnovejše do najstarejše:
- Najprej iščemo podporo zraven sebe SOCIALNI Ž.S., in če to ne deluje
- Poskušamo poskrbeti sami zase FIGHT OR FLIGHT in če to ne deluje
- ZAMRZNEMO; OMEDLIMO ali se DISOCIIRAMO
V idealnem stanju smo v varnem okolju, odprti in se povezujemo z drugimi, smo zmožni podajati in izražati svoje potrebe – potem slišimo nek hrup in se začnemo orientirat – najprej pride do orientacijskega odziva – skušamo ugotoviti od kod prihaja ta hrup in potem če začutimo nevarnost se na nezavedni ravni zgodi beg ali boj in če ne deluje pademo v šok, disoociacijo ali zamrznemo. Gre za hierhijo odziva. In tako se potem vrnemo nazaj po isti poti v varna polja.
Med KSR obravnavo, se ž.s. ponastavi na na ventralni vagus in s tem poskrbi za »regeneracijo«, umiritev, za možnost učenja, napredka, spremembe, edino tam je namreč možna sprememba.
Zato je delo na tej ravni tako pomembno in dobrodelno za telo in dušo, da v varnem okolju sistem kreira resurse na mestih, kjer jih prej ni bilo. Da se v telesu spet lahko naselijo občutja zaupanja in varnosti – resurse, s katerimi smo bolj svobodni.
To je tudi glavni namen KSR obravnav – da se kreirajo nove povezave, nova dobra občutja, resurse varnosti in izraznosti s katerimi smo v življenju svobodnejši.
